Krasno jesensko soboto 26.9. smo se člani društva Paraplegikov severne Primorske odpravili na potep v sosednjo Furlanijo. Najprej smo se odpeljali do majhne vasice Passariano, le nekaj korakov oddaljene od večjega Codroipa. V Passarianu stoji čudovita vila iz 17. stoletja, poimenovana po družini ki jo je zgradila, torej Vila Manin. Vila je skozi stoletja imela burno zgodovino, do razcveta, bivanja Napoleona Bonaparteja, na kar so zelo ponosni in so v sobi kjer je Napoleon prespal naredili tudi spominsko sobo s krajšo video projekcijo zgodovine. V 20. stoletju je bila vila priča dveh vojn, ki ji nista prizanesli. Izropana in blago rečeno dotrajana vila je vse do 70 tih let prejšnjega stoletja nemo propadala, dokler ni po posredovanju italijanske vlade prešla pod okrilje »Ente Ville Venete« (Uprava beneških vil).

Danes je čudovit objekt v rokah avtonomne dežele Furlanije - Julijske krajine. V njej gostijo razne razstave in kulturne dejavnosti. Naj omenim, da vilo obdaja 18 hektarjev parka z ogromnimi travnatimi površinami in stoletnimi drevesi, med njimi pa so še kipi, ki so preživeli vsa obdobja zgodovine. Park je danes javno dostopen, v notranjosti vile pa nam ponujajo 3D prezentacijo o nastajanju in izgledu parka v njegovih najlepših letih. Prepričani ste lahko, da bi mu lepoto in razkošnost zavidali tako avstrijski kot francoski grajski parki.

Naš potep se je tako začel odprtih ust pred tem čudovitim kompleksom. Ko smo se naužili lepot in naredili nekaj fotografij zunanjosti, smo se zbrali v kavarni na obvezni kavici in tako tudi počakali, da smo se zbrali vsi udeleženci. Predsednik je tokrat ostro zaukazal, da brez skupinske slike pred vilo sploh ne nadaljujemo in tako je tudi bilo. Igor nas je pofotkal iz vseh strani in lahko smo se odpravili v notranjost. Razkošne sobe tokrat žal niso gostile nobene razstave, zato smo si ogledali Napoleonovo video projekcijo, 3D prikaz vrtov in maketo samega kompleksa. Nato pa smo se sprehodili po umirjenem parku. Ob dejstvu, da smo bili pred vilo že pred 10 dopoldan, kosilo pa smo imeli predvideno šele ob 13h, smo imeli časa na pretek. A kar na enkrat smo ugotovili, da nas je ura prehitela in smo se morali zelo podvizati, da ne bi zamudili kosila, ki smo ga imeli rezerviranega v 6km oddaljenem Agriturismo Ristorante Una Rotonda sul Verde, ki stoji neposredno ob letališču znane italijanske akrobatske skupine letal »Frece tricolori«. Glede kosila je škoda izgubljati besed. Od znanih furlanskih suhomesnatih dobrot za predjed, do mešanega mesa na žaru (ja, tudi Italijani znajo narediti žar in to odličen), zraven še polenta na furlanski način, vse smo poplaknili s kapljico črnega. Za sladico smo dobili domač jabolčni štrudelj in sorbet. Kosilo je bilo odlično in preobilno.

Od tu nas je pot vodila čez furlanska polja in zapeljala skozi vasico Moregliano, kjer smo se peljali mimo fascinantnega zvonika, ki meri kar 113 metrov in je najvišji prostostoječi zvonik v Italiji.

Za popoldansko kavico in hkrati končno destinacijo pa smo si izbrali srednjeveško utrdbo, ki sliši na ime Palmanova. Mesto – utrdba, ki iz zraka izgleda kot zvezda, ima na sredini velik trg, obdan z lepo obarvanimi fasadami hiš, v katerih je dovolj barčkov za vse, kjer smo se lahko usedli in v miru pokramljali o današnjih doživetjih. Praviloma umirjen trg nas je tokrat presenetil z glasbo, ki smo jo slišali že od daleč. Ko smo prispeli na trg pa smo namesto trga videli luna park, namenjen najmlajšim. Od mirnega klepeta ob kavici tako ni bilo kaj dosti, seveda pa smo si kavico in sladoled vseeno privoščili.

Kasneje smo ugotovili, da je srednjeveško mesto Palmanova že od začetka septembra, pa vse do konca oktobra prizorišče nenehnih dogodkov, začelo se je prvi vikend v septembru z uprizoritvijo bitke »A.D. 1615 Palma alle Armi« (Palma pod orožjem). Gre za največji zgodovinski prikaz 17. stoletja v Južni Evropi, temu v čast smo v eni od hiš na trgu odkrili manjši muzej s slikami in opisom dogodka, ob tem pa so v tem razstavnem prostoru visele slike Palmanove in okolice med Veliko vojno.

Sebastjan Ferfolja