Ob 5h zjutraj smo krenili – v tisti fazi dneva, ko še ptice razmišljajo, ali bi sploh vstale. Naš šofer nas pobere z društvenim kombijem, mi pa napol budni, napol navdušeni, vsak s svojo

verzijo “jaz sem pripravljen”. Nekateri z energijo, drugi z litrom kave v obtoku.

Prvih sto-šetdeset kilometrov – kot po maslu. Potem pa klasika: kilometer pred Jesenicami…

BAM. Kolona. Ne kolona – popoln kažin. Premikali smo se počasneje od polža na dopustu. V eni uri smo naredili razdaljo, ki bi jo peš verjetno prehodili hitreje – če bi imeli voljo (beri - če bi lahko hodili).

Seveda nismo bili sami. Vzporedno z nami dva kombija “konkurence” – sorodna društva.

Malo smo se gledali, malo primerjali napredek… nekako kot Formula 1, samo da vsi stojijo.

Potem pa pogled na ekran telefona. ETA: “zamudili boste vse, kar je vredno videti”. To je bilo zadnje obupano sporočilo Google maps, preden smo sklenili taktično odločitev. V tistem trenutku kolektivni klik – gremo skozi Karavanke! Malo avanture, malo panike, tunel, avstrijska vinjeta, malo “kaj pa če”.

Čez Avstrijo smo šli zelo elegantno… no, skoraj. Vmes smo se malo izgubili (beri: naredili mini turistični ogled), ampak na koncu – Bingo. Na prizorišče smo prišli praktično točno.

Ostali iz kolone? Pol ure za nami. - Strategija uspešna.

Ampak tu zgodbe še ni konec.

En naš član je uporabil “all-in strategijo”: odšel že dan prej, in to po tolminski strani. Ko ga

pokličem, mi mirno reče: “Mi smo že tukaj.” Seveda. Zakaj pa ne. In ne samo to – rezervirano mesto v prvi vrsti. V tistem trenutku smo vsi vedeli: to ni več samo član. To je naš logistični guru.

Planica… no, Planica ni samo dogodek. To je stanje duha. 26.000 ljudi, ki kričijo, mahajo, skačejo… hrup tak, da še lastnih misli ne slišiš (kar je včasih tudi prednost). Ko pridejo naši na vrsto – eksplozija. Komentatorja se borita z že pošteno načetim glasom, mi pa z zadnjimi decilitri prešvercanega poguma

Potem pa – Domen Prevc. Polet, emocije, evforija. Na koncu drugi, a vseeno nesporni zmagovalec v tistem, kar zares šteje – z velikim kristalnim globusom, olimpijskim zlatom, naslovom svetovnega prvaka v poletih, zmago na turneji štirih skakalnic ter še svežim svetovnim rekordom izpred nekaj dni – prava pravljica, ob kateri človek skoraj pozabi, da ga zebe.

Po podelitvi nenaden preklop v realnost. Odhod! In tu nas pričaka poseben “boss level”: varnostni koridor. Ozek, dolg, poln ljudi. Tisoči. Premik? Po milimetrih. Temperatura? Vedno nižja. Naša potrpežljivost? Zelo načeta...

Mi pa: “Ne, to pa ne bo šlo.” Aktiviramo plan B. Malo komunikacije, malo diplomacije, malo “gremo do policije, ki že tako ali tako brezciljno skače okrog nas”. In glej ga zlomka – nekdo malo višje na prizorišču takoj razume situacijo in tem tu spodaj pri izhodu takoj očisti kanale razumevanja. Odpre se prehod. Mi pa elegantno mimo mase kot VIP delegacija. - Mission accomplished.

Nazaj? Ne, ne gremo po isti poti. Seveda ne. Gremo čez Italijo – Trbiž, Rabeljsko jezero,

Tolmin. »Scenic route«. Lepo, mirno… dokler ne nastopi naslednji problem: Lakota.

In tu popoln paradoks: najti eno normalno in dostopno picerijo – misija nemogoče. Vozimo,

iščemo, nič. Na koncu pa – skoraj kot nagrada za vztrajnost – Deskle… In tista pica je bila res

zelo dobra, no, če si dovolj lačen, je vsaka.

Popoldansko sonce nas je prijetno pogrelo, na terasi postrežena hrana je delovala kot nagrada

po dolgem dnevu, pogovor sproščen, vtisi so se zlagali eden na drugega, vmes pa tisti tih,

skoraj samoumeven občutek, da smo tole kar dobro izpeljali — potem pa počasi, brez hitenja,

nazaj proti domu.

Utrujeni? Ja.

Zmrznjeni? Malo.

Zadovoljni? Absolutno.

In naslednje leto?

Gremo spet. Samo… mogoče gremo vsi en dan prej

Marijan Honomih