Člani DP severne Primorske smo se po nekajletnem obotavljanju le odločili obiskati Toskano. Za invazijo smo izbrali zadnji vikend v maju in tudi tokrat nas je spremljalo lepo in sončno vreme, celo tako je pripekalo, da so kreme za sončenje, ki so nas spremljale, vse po vrsti padle zaradi prenizkega faktorja.

Je pa res, da ta napad ni kar tako, saj smo zaradi previsokih cen hotelov, večinoma pa tudi nedostopnih za našo motorizacijo, odlašali vse do zadnjega, ko je Vlado v Sieni le našel primeren in cenovno ugoden Hotel Dei Priori in tako je postala Siena osrednja točka našega izleta.

V četrtek navsezgodaj zjutraj smo se skupaj z vso našo kramo natrpali v naša vozila in že smo bili pripravljeni na odhod, a da le ni šlo vse tako gladko je tokrat poskrbela zaspanka Mojca. Da ne bi bilo preveč čakanja, smo se na poti dogovorili, da se dobimo na parkirišču v Pisi in si nato po možnosti skupaj ogledamo poševni stolp in ostale zanimivosti v mestu. Ampak do popolnosti nam je tokrat zmanjkal kombi z Marijanom, Anjo in Mirjam, ker se je njihova GPS Đurđa odločila za ogled vseh možnih in nemožnih toskanskih gričev, tako so v Piso prišli s precejšnjo zamudo. Ampak nič zato, gotovo so se imeli fajn.

Pisa je zaradi poševnega stolpa oblegana z vseh strani sveta tako močno, da me čudi, da stolp sploh še stoji. V to gnečo turistov, kjer se vsak posebej želi na vse mogoče načine slikati s stolpom v ozadju, tako da plezajo po ograji in izvajajo vse mogoče figure, smo se seveda vrinili še mi z našimi tri kolesnimi konjički, ki zavzamejo lep del ceste in poskrbeli za še dodatno gnečo, no po ograji pa le nismo plezali. Sprehodili smo se po ulicah Pise, ob nabrežju reke Arno pojedli sladoled, seveda pa predvsem iskali senčen kotiček pod senčnikom te ali one restavracije, da bi v miru popili kozarček mrzle pijače ter nekaj prigriznili in opazovali trume turistov…

Okrog 17h smo se le zbrali na parkirišču pred našimi kombiji in jo po luknjasti avtocesti mahnili proti našemu hotelu v Sieni. Večer smo si rezervirali za prve stike s Sieno, tako da smo dobili občutek kje smo in kaj nas čaka naslednji dan.

Petek in sobota sta bili rezervirani za oglede po Sieni, ki je eno najlepših in najbolje ohranjenih srednjeveških mest v Toskani, prepoznavno po svoji gotski arhitekturi iz rdeče opeke in bogati umetnostni zgodovini. Zgodovinsko središče mesta je pod Unescovo zaščito. Ampak smo že po prvem dnevu ugotovili, da Sienini klanci, kjer zadnja leta na spomladanski dirki Strade bianche kraljuje Pogačar, niso kar tako, saj so naši motorni pogoni imeli nemalo težav in so večinoma potrebovali še kakšen dodaten vat moči da smo se privlekli do vrha, kjer stoji Veličastna Sienska katedrala (Duomo di Siena), posvečena Marijinemu vnebovzetju. Zgrajena je iz značilnih prog belega in črno-zelenega marmorja, kar predstavlja tradicionalne barve Siene.

Zbrani na trgu pred katedralo smo enotno sklenili, da se v tak klanec ne splača več vračati in smo si zato ogledali Sieno vse v enem dnevu od vrha proti dol. Najprej smo zavili v muzej Santa Maria della Scala, ki stoji neposredno nasproti cerkvenega vhoda na trgu Piazza del Duomo. Ogromen muzejski kompleks z več kot 19.000 kvadratnimi metri površin, se razprostira v več nadstropjih, speljanih celo globoko pod zemljo v izklesane labirinte. S prehodi po teh podzemnih hodnikih dobiš lep pogled kako je mesto nastajalo in občutek, da je pod mestom pravzaprav še eno mesto. Tu je bila tudi ena najstarejših bolnišnic v Evropi, ki je že od 11. stoletja dalje služila kot zavetišče za romarje, siromake in zapuščene otroke. Za ogled smo si vzeli kar nekaj časa, saj je bila v notranjosti precej bolj znosna temperatura kot zunaj. Po koncu smo zavili še v katedralo in se nato podali na Piazza del Campo, ki je osrednje srce Siene. Trg, ki ga mi vidimo kot ovalnega je pravzaprav trg v obliki školjke ali pahljače. Ta edinstven trg je bil zgrajen na stičišču treh mestnih gričev, kjer so se včasih zlivale meteorne vode. Arhitekti so to izkoristili in trg oblikovali kot naravni amfiteater, ki se strmo spušča proti najnižji točki, kjer stoji mestna hiša Palazzo Pubblico. Na najvišjem delu trga, nasproti mestne hiše stoji Fonte Gaia (Vodnjak veselja). Trg je bil vedno namenjen ljudem – tržnicam, zborovanjem in zabavam, dvakrat letno pa je prizorišče svetovno znane dirke Palio di Siena. Tako nekako smo se razgledovali po Sieni za kosilo pa smo se odpravili v Park Giardini della Lizza, kjer se je prav te dni odvijal International Street Food Festival- Mednarodni festival ulične hrane in je park spremenil v veliko kuhinjo na prostem, kjer smo lahko uživali v hranah in pijačah iz različnih koncev sveta. Sproti smo naredili načrt kako izkoristiti soboto in odločili smo se za panoramsko vožnjo po najlepših gričih Toskane - Gričih Crete Senesi, ki so v tem času pomladi prekriti s svetlo zelenimi preprogami mlade pšenice in detelje in predstavljajo tisto najbolj prepoznavno, ikonično in sanjsko podobo Toskane. To je pokrajina, ki jo pogosto vidimo na razglednicah, saj zanjo niso značilni vinogradi, temveč goli, valoviti griči, samotne kmetije in dolge linije cipres.

Verjamem, da ob pogledih na to pokrajino nihče od nas ni ostal razočaran. Odločili smo se za dva slikovita postanka v vasicah Asciano in Buonconvento. Tadeja je že dan prej poklicala v znano pekarno v Ascianu in nam naročila njihovo posebno, po mojem mnenju najboljšo, fokačo z rožmarinom in soljo. A v Asciano smo prišli siti od obilnega zajtrka v hotelu in smo zato tam raje v miru popili le kavico, fokačo pa vzeli s seboj, saj nam je še kako prav prišla kot popotno kosilo. Pot smo nadaljevali do Buonconventa, ki ga uvrščajo med najlepše vasice v Italiji. Zgrajeno je iz rdeče opeke, skozi vas pa teče zgodovinska romarska pot Via Francigena. Preden smo se podali na sprehod po mestecu, smo na parkirišču v senci dreves pomalicali vsak svojo fokačo, od katere ni ostala niti mrvica za lokalne vrabce, mi smo si pa do dobra obliznili prste. K sreči mestece Buonconvento ni prav veliko, saj smo na sprehodu iskali vsak košček sence, sonce je namreč pripekalo kot za stavo. Popoldan smo se vrnili v naš hotel, si malce odpočili in se zvečer ob 19h zbrali za odhod na večerjo (v Italiji so med 15 in 19h uro restavracije zaprte, tako da so večerje kar pozne). Kar po lokalni cesti smo se odpeljali do 2km oddaljene restavracije Ristorante Pizzeria La Curvetta, kjer smo si skupaj privoščili lokalne dobrote in preizkusili toskanska vina.

In že je prišla nedelja in čas za povratek proti domu, po obilnem zajtrku smo se odpeljali do največjega Toskanskega mesta Firence. Parkirali smo kar na velikem parkirišču ob kipu Michelangela od koder imaš čudovit pogled na mesto in se od tu z našimi priklopi odpeljali v središče. Nekaj ur v Firencah res ni veliko časa, ampak dovolj, da se sprehodiš po ulicah, si ogledaš znamenito krstilnico (v cerkev nas niso pustili, ker so bile na sporedu nedeljske maše), si privoščiš kepico sladoleda, se sprehodiš ob reki Arno, ki smo jo srečali že v Pisi in vzdihuješ ob pogledih na Ponte Vecchio in trgovinice na njem. Vsekakor pa so Firence mesto kamor se velja še vrniti in ostati nekaj dni, so pa žal za naše žepe kar precej zasoljene. Po tem sprehodu po mestu je sledila le še pot domov, kamor smo prispeli v večernih urah, seveda utrujeni po štiridnevnem pohajkovanju, a tudi polni prijetnih vtisov.

Sebastjan Ferfolja