DP Istre in Krasa nas je povabilo na Frtaljado v Famljah pri Divači
"V Famljah pri Divači se je ponovno zgodila Frtaljada Društva paraplegikov Istre in Krasa.
Sobota v Famljah se je začela počasi. Tista prava primorska čarobna lagodnost, ko se ljudje zbirajo brez hitenja, ko se okoli lovske koče počasi mešata vonj po dimu in vročem olju ter ko se prvi kozarci vina natočijo precej prej, kot bi jih človek natočil kjerkoli drugje.
Že sam prihod je imel tisti poseben občutek domačnosti. Ljudje so prihajali v parih, v skupinah, z ženami, možmi, prijatelji, asistenti in znanci, ki se med seboj poznajo že vrsto let. Nekateri so se objemali, drugi so si že od daleč mahali, tretji pa so že ob prihodu z zanimanjem pogledovali proti mizam in preverjali, kaj se letos pripravlja.
Polovica pogovorov sploh ni potrebovala uvoda. Nekateri so se videli po dolgem času, drugi pa so nadaljevali debate, kot da so se nazadnje srečali včeraj. Med mizami se je ves čas nekaj komentiralo, smejalo, okušalo in primerjalo.
In če je kdo mislil, da gre samo za nekaj jajc, malo moke in eno ponev, je po prvih petnajstih minutah hitro ugotovil, da gre predvsem za druženje ljudi, ki se radi vidijo, radi pohecajo in očitno še raje debatirajo o tem, kaj točno sploh sodi v pravo frtaljo.
Na začetku je vse skupaj izgledalo skoraj preveč preprosto za zgodbo. Pet ekip. Nekaj miz. Nekaj ponev. Jajca, moka olje in okrog 30 ljudi, ki so večinoma zatrjevali, da so prišli “samo malo pogledat”.
Ampak Frtaljada človeka hitro pritegne.
Že po nekaj minutah je postalo jasno, da se tukaj ne kuha samo hrana. Tukaj se kuha ponos. Vsaka miza je imela svoj mali svet. Nekdo je skrivaj rezal šparglje, kot da pripravlja prepovedano sestavino. Drugje se je z neverjetno koncentracijo stepal sneg, skoraj laboratorijsko natančno. Nekje ob strani pa je nekdo popolnoma resno razlagal, da “malo radenske pomaga pri rahlosti”, kot da ravno zaključuje znanstveno raziskavo o aerodinamiki omlet. In najbolj zanimivo je bilo to, da so se vsi ves čas smejali, hkrati pa nihče ni jemal stvari bolj resno kot oni sami.
“Koliko ekip ste imeli lani?” “Samo tri.”
“In ste pobrali vse nagrade?” “Ni bilo težko.”
Takrat postane jasno, da tukaj ne gre več samo za frtaljo. Gre za čast.
Nekdo omenja koromač. Nekdo drug domač šalam. Potem pride še “manderjana”, kar za nekaj sekund ustavi celoten pogovor.
“Kaj pa je to?” “Beli vratič.”
“Aha … povej po domače no.”
Potem nekdo razloži, da pomaga pri ženskih težavah. Sledi hitra pripomba, da potem mogoče pomaga tudi moškim, da manj težijo ženskam. In v tistem trenutku Frtaljada za nekaj sekund neha biti kuharsko tekmovanje in postane ljudska medicina z vročo ponvijo.
Potem pride prvi kulturni šok dneva. “Jaz delam kipnjen šmorn.” Tišina.
“Kipnjen šmorn? A to je po naše frtalja?” “Štajerci temu rečejo pohorski…”
In v tistem trenutku postane jasno, da dogodek počasi dobiva medregionalni značaj.
Ampak pravi problem dneva niso bile regionalne razlike.
Pravi problem je bil, da nihče ni hotel ničesar povedati do konca.
“Kaj imate noter?” “Malo moke, malo jajc …”
“To imajo vsi.” “Malo cukra.” “In?” “Skrivnost.”
Beseda “skrivnost” je bila daleč najpogosteje uporabljena sestavina dneva.
Ampak pravi trenutek dneva pride šele, ko ena izmed tekmovalk zelo resno reče:
“To je vse kemija.” In bolj ko človek opazuje dogajanje, bolj razume, da ima prav.
Pecilni prašek. Posebej stepen sneg. Mineralna voda za več zraka. Jurčki iz skrinje. Stoletna čebula. Grški jogurt, ki skoraj sproži diplomatski incident glede avtentičnosti primorske kuhinje.
Nekdo vmes čisto iskreno prizna: “Mene je malo zmedel internet.”
To je bil verjetno najbolj sodoben stavek celotnega dneva.
Med mizami pa se ves čas premika organizator, neverjetno miren človek, ki koordinira ekipe, prostor, hrano, žar, komisijo in verjetno še vremenske razmere nad Famljami, pa vseeno deluje, kot da je prišel na sproščen piknik.
“Jaz ne tekmujem,” reče. “Jaz kuham tisto, kar boste potem vsi pojedli.”
In res je imel prav. Frtaljada ni bila samo tekmovanje. Bila je eden tistih dogodkov, kjer ljudje pridejo zaradi hrane, ostanejo pa zaradi občutka, da so del nečesa domačega.
Ko so bile frtalje končno pripravljene, jih niso ocenjevali sproti. Vseh pet so prinesli na skupno mizo. Brez imen. Brez ekip. Samo številke. Ena. Dve. Tri. Štiri. Pet. In v tistem trenutku je vse skupaj postalo zares resno.
Komisija se je premikala okoli mize skoraj ceremonialno. Poskusijo prvo frtaljo. Potem drugo. Naprej, tretjo, četrto, peto... Nekateri se vrnejo nazaj k prvi. Eden zamišljeno gleda v sredino frtalje, kot da tam išče odgovore o življenju. Drugi potiho komentira teksturo. Tretji se vrne še enkrat k številki dve.
“Je tesno?” “Zelo.”
Na koncu ostaneta skoraj izenačeni dve frtalji, zato mora komisija vse skupaj probati še enkrat.
In potem pride razplet, ki ga verjetno ni pričakoval nihče.
Zmaga gre “kipnjenemu šmornu”. Tistemu, ob katerem je večina na začetku nekaj časa sumljivo gledala proti ponvi in preverjala, ali to sploh še spada pod Frtaljado.
Drugo mesto osvoji frtalja z grškim jogurtom. Kar pomeni, da je komisija očitno pripravljena sprejeti tudi rahlo mednarodne vplive, če je okus dovolj dober.
Tretje mesto pa pobere tista tekmovalka, ki je najbolj samozavestno razlagala: “To je vse kemija.”
Kar je pošteno. Če že uporabljaš skoraj laboratorijske metode, je najmanj, kar si zaslužiš, plaketa.
Ko se začne podelitev, se sonce počasi nagiba v popoldan in prepotrebna senca pred lovsko kočo počasi pridobiva na kvadraturi… Nekdo v množici povzdigne glas: “Boško, tiho!”
In potem pride aplavz. Plakete. Fotografiranje na soncu. “Lepe ste, danes ste še posebej lepe...”
Prva nagrada je bila konkretna. Pršut in vino. Takšna nagrada, ob kateri človek hitro razume, zakaj so nekateri skrivali sestavine kot tajne vojaške dokumente.
Drugo mesto je prineslo salamo in vino, tretje pa »samo« vino. Kar pomeni, da tudi če nisi zmagal, domov nisi odšel ravno praznih rok.
Ena izmed nagrajenk pogleda svojo plaketo in mirno reče: “Zdaj imam dokaz, da znam kuhati.”
“A si ga rabila?” “Ne. Pogledam se v špeglu, pa vem.”
Takšnega stavka si človek ne more izmisliti. To ni samozavest. To je Primorska.
Druga nagrajenka pove, da je spet osvojila drugo mesto.
“Vedno drugo.” “Naslednje leto prvo?” “Še malo.”
In potem, ravno ko bi že vsi mislili, da je dan prišel do konca, pride še en veliki trenutek Frtaljade 2026.
Zmagovalka razlaga, da je hotela speči še eno frtaljo, da bi jo lahko probali še ostali.
“Ampak ko pridem tja …” Pavza. “… vseh jajc je zmanjkalo.”
Za nekaj sekund nastane tista posebna tišina, ki jo lahko ustvari samo resna kriza.
Ljudje pogledajo proti mizam, proti ponvam... Potem pa nekdo popolnoma mirno pripomni: “Zdaj bo treba še kuro stisnit za dodatno rundo.” In v tistem trenutku je bilo vse jasno. Ni zmagala samo ena frtalja. Zmagali smo vsi. Ker, ko zgodaj popoldne zmanjka glavne sestavine, ljudje pa še vedno sedijo skupaj in nimajo občutka, da bi morali iti domov, potem veš, da se je zgodilo nekaj dobrega.
Nekaj takega, kar bo naslednje leto še večje. In predvsem še bolj skrivnostno.
Ampak to še ni konec, organizator, ki je že ves čas v ozadju pripravljal svoj del, sedaj pride v ospredje.
Šele potem, ko je bilo delo komisije opravljeno, ko so bile plakete razdeljene in ko je bilo uradnega dela konec, se je začel drugi del Frtaljade. Tisti neuradni, ampak za večino ljudi verjetno enako pomemben.
Iz ozadja se je začel kaditi velik roštilj. Najprej malo mesa. Potem še zelenjava. Potem še ena runda. In še ena… Ravno ko si mislil, da je to zdaj res zadnje, je organizator »naložil« novo porcijo, kot da nekje za lovsko kočo obstaja skrivni sistem za neomejeno proizvodnjo hrane.
Vse skupaj pa predstavljeno skoraj skromno: “Ma ja, nekaj malega za zraven.”
Če je kdo tisti dan ostal lačen, si je to skoraj zagotovo sam kriv.
Glavna zahvala gre seveda organizatorju Janezu, ki je s peščico pomočnic ves dan mirno, zbrano in zelo profesionalno obvladoval celotno sceno. Od ekip, komisije, hrane, prostora, žara pa vse do tistega občutka, da vse skupaj poteka popolnoma spontano — čeprav je bilo jasno, da lahko brez dobre organizacije tak dan zelo hitro postane popoln kaos.
Posebno pohvalo si že od lani, pa tudi letos zagotovo zasluži tudi lovska družina, ki je že drugo leto brezplačno odstopila svoje prostore za dogodek. In iskreno — težko bi našli boljšo lokacijo. Dovolj prostora, prijetno okolje, dostopnost, senca, velik žar in občutek, kot da si prišel na piknik k dobrim prijateljem. Takšne geste danes res niso samoumevne in prav je, da se jim za gostoljubnost iskreno zahvalimo.
In potem, ko sonce počasi pade nižje, ko se mize malo razmaknejo, ko se kozarci ponovno napolnijo in ko iz ozadja še vedno prihaja vonj po roštilju, človek počasi ugotovi, da Frtaljada pravzaprav nikoli ni bila samo o frtalji. Bila je o nas samih, o ljudeh s posebnimi potrebami in naših življenjskih sopotnikih, partnerjih, prijateljih, asistentih in vseh tistih, ki skupaj na svoj poseben način ustvarjamo trenutke, zaradi katerih so takšna druženja nekaj edinstvenega. O tistih nekaj urah, ko se nikomur ne mudi, ko se recepti mešajo skupaj z zgodbami, ko se malo tekmuje, veliko smeji in ko so najbolj pomembne stvari pravzaprav tiste, ki jih ni mogoče dati na plaketo. Ravno zato je najboljši znak uspeha ta, da po celem dnevu druženja še vedno nihče nima prave želje iti domov. In ravno v takih trenutkih človek ugotovi, da se ni zgodil samo še en dogodek. Zgodila se je Frtaljada 2026 — tista prava, domača, malo skrivnostna primorska zgodba, ki se nikoli ne konča.
Marijan H."













