Na Humu je bilo spet veselo – Društvo paraplegikov severne Primorske je tretjič zapored pripravilo zdaj že legendarno tekmovanje v kuhanju jote. Če mislite, da gre zgolj za zelje, krompir in fižol, se pošteno motite. To niso bili le preizkusi domačih receptov, ampak prave kuharske filozofije, skrivnosti non in modrosti ekonom loncev. Sedem ekip oziroma posameznikov se je pomerilo, vsak/a s svojo vizijo te preproste, a svete jedi.

Dogodka se je udeležilo še okoli deset drugih članov in svojcev, ki so prišli bodrit svoje kuharje, nekateri pa zgolj zaradi jote (in vonja po njej). Posebna gosta pa sta bila tudi dva psa, ki sta že od nekdaj stalna spremljevalca festivala. Nikogar ni posebno zanimalo čigava sta, nihče pa tudi ni točno vedel, kakšno vlogo imata, a zdela sta se zelo samozavestna. Že med samim kuhanjem sta tiho stopala med tekmovalnimi skupinami, z repom rahlo mahala ob tistih, ki so uporabljali dobro kombinacijo začimb, ter sumljivo krožila okrog tistih z neidentificiranimi klobasami in panceto. A njuna prava vloga se je razkrila šele kasneje...

Kmalu za tem, ko je na Humu že zelo prepričljivo dišalo po zeljni klasiki in fižolovem uporu, se je v zatemnjenem prostoru odvijal najbolj skrivnostni del Jota Festa – ocenjevanje. In kot se za vsako resno odločitev spodobi, je bilo prisotno tudi nekaj ceremonije. Sodniki – šest jih je bilo – so se zaprli v ocenjevalni prostor, njihovo zasedanje pa so nekateri šaljivo poimenovali konklave. "Črnega in belega psa so spuščali ven in noter," je pripomnil nekdo iz ozadja. Res je bilo približno takole: Vrata so bila zaprta, zavese zagrnjene in ogromna roleta spuščena. Vstop strogo prepovedan – razen za enega: belega psa.

V notranjosti – šest sodnikov, ena miza in skrbno pripravljena razpredelnica. Na sredini sedem vzorcev jote, vsak s svojo identiteto, aromo in potencialom. Sodniki zbrani okrog mize, vsak s svojo žlico in svojo presojo. Eden izmed njih je v roki držal kemični svinčnik kot da gre za operacijo odprtega srca, ne pa za oceno te preproste tradicionalne jedi. Drug je tiho zajel prvi grižljaj, tretji je zaprl oči... V zraku se je nabrala napetost – začelo se je ocenjevanje...

Sprva je bilo vse skupaj malce... nerodno. Kako visoka ocena bo prava? Ali je “preveč visoko”? Krompir je mehak, ali dovolj mehak? Fižol – ali mora ostati cel ali sme biti kot spomin iz otroštva – malo zmečkan? Ta jota je preslana, ta vsebuje prekajeno panceto, ta je ravno dovolj kisla, ta je najboljša, ali mogoče tista druga...

Beli pes, skorajda simboličen, je že od začetka zavzel strateško pozicijo – na klopi, tik ob mizi. Kot da ve, da tu ne gre le za hrano – tu gre za zgodovino. vsako žlico, vsako mimiko, vsak vzdih sodnika, ki je poskušal ujeti razliko med “rahlo prekislo” in “sveže fermentirano”. Vsakič, ko je posamezen sodnik poskusil nov vzorec jote, ga je beli pes pogledal naravnost v oči. Morda je s tem želel povedati, da bi rad tudi sam kaj poizkusil, ali pa je bil to morda le tihi znak odobravanja. Najverjetneje pa si je mislil nekaj zelo preprostega: “Tale jota ima nekaj posebnega – vsebuje okajeno panceto!” Najbolj zgovoren pa je bil trenutek, ko se je oglasil z rahlim “vuf!” – kritično, skoraj prezirljivo. Takrat je postalo jasno, da ocenjevalna skupina ni več šestčlanska. Zdaj jih je bilo sedem. Šest sodnikov – in en pasji jezik.

Medtem ko je v konklavah vladalo zbrano in napeto ocenjevalno vzdušje, posvečeno brbončicam in razpredelnici, je zunaj brbotalo življenje – v ritmu kuhalnic in komentarjev. Ampak resnično ravnovesje med notranjim svetom konklave in zunanjim kaosom je vzdrževal črni pes.

Ta skrivnostni čuvaj je krožil zunaj kot resni varnostnik. Opazoval je vsako žlico, ki je potovala proti ustom radovednih obiskovalcev. Vsak kuhar, ki je samo pomislil na to, da bi se preveč približal vratom, s kakšnim "samo eno vprašanje" ali "če lahko še en košček dodam", je bil srečan z resnim pogledom črnega psa. Tisti pogled je pomenil: "V konklave se ne vstopa, dokler beli pes ne zalaja."

Ob koncu ocenjevanja, ko je bila jota številka dve razglašena za zmagovalko, je beli pes slovesno obsedel na klopi tik ob krožniku in jo gledal z izrazom, ki je bil mešanica spoštovanja, rahle posesivnosti in tistega tihega zadovoljstva, ki ga poznajo le pravi gurmani. Nekateri pravijo, da je tisti dan pojedel več žlic kot eden izmed sodnikov, katerega imena – zaradi dostojanstva – ne bomo razkrili. Drugi prisegajo, da je v resnici pes edini, ki res razume razliko med “prekuhanim” in “pravilno spuščenim fižolom”.

Črni pes pa je medtem ostal zvest svoji nalogi. Ko se je množica zbrala okoli razglasitve, se je gibal med obiskovalci z dostojanstvom izurjenega redarja. Vsak poskus, da bi kdo glasno komentiral rezultat, je bil hitro umirjen z enim samim pogledom. Pogled, ki ni potreboval besed, a je jasno sporočal: "Odločitve konklav niso za razpravo." Nekateri obiskovalci so se še dolgo spraševali, kdo ga je sploh pripeljal. Nihče ni vedel. A vsi so se strinjali, da je bil črni pes več kot samo pes – bil je institucija.

Tako so konklave ostale skrivnostne in zaprte – a legenda o belem psu, ki presoja z nosom, in črnem psu, ki skrbi za pravilno obnašanje, živi naprej. Postala sta neuradna simbola JotaFesta: eden za okus, drugi za red. Pravijo, da se bosta pojavila tudi prihodnje leto. Beli pes bo spet zavohal zmagovalca, črni pa bo poskrbel, da nihče ne zmoti čarovnije, ki se zgodi med žlico jote in dvignjeno obrvjo sodnika.

Zdaj pa še nekaj opisne statistike in preglednih rezultatov ocenjevanja. Na Jota Festu je bilo ocenjevanih sedem jot, pri čemer je slavila jota številka 2, ki si je zbrala 26 točk in s tem najboljše povprečje – skorajda Michelinov krompirček! Sodniki so bili usklajeni kot sveže naribano zelje. Drugo mesto je zasedla jota št. 6, s skupnimi 24 točkami in zavidljivim kulinaričnim ravnotežjem. Tretje mesto je bilo sprva trd oreh – delile so si ga jote št. 1, 4 in 5, vse z zelo podobnimi ocenami. Po dodatnem poizkušanju in preudarnem glasovanju je končno odločitev prinesla zmago joti št. 5, ki je bila tudi najbolj polarizirana – pri enem sodniku je dobila oceno 2, pri drugem pa 5. Ljubezen ali kislo zelje, vprašanje ostaja odprto. Posebej pa čeprav brez nagrade je izstopala Jota št. 4 in sicer po največji usklajenosti sodnikov, saj je imela najnižji standardni odklon – kar pomeni, da so bili sodniki bolj složni kot krompir in zelje na žlico. Preostale jote so imele malo nižji, a še vedno čisto dober rezultat. Jota št. 1. se je zapisala kot “tiha favoritinja” – nič posebej izstopajočega, a dovolj dobra, da se je znašla v ožjem izboru. Jota št. 7, je bila morda nekoliko podcenjena – a zvesti ljubitelji rdeče paprike in bolj pogumnih arom so trdili, da je bila to “jota s karakterjem”. Nekateri so celo menili, da je bila preveč posebna za povprečno tabelo. Tudi jota št. 3 je bila posebna, a o tem kasneje.

Med sodniki je bilo tudi nekaj posebnosti: eden je izbrano joto skoraj sam pojedel – tako navdušen je bil nad njo, da je najverjetneje pozabil na to, da gre za skupinsko ocenjevanje. Drugi (ali druga?) pa je bil očitno navdušen nad vsem, saj ni padla niti ena ocena pod 4.

Morda je imel/a kje skrit lonček za “domačo analizo”. In tako se je tudi na papirju pokazalo tisto, kar se je že vohalo ob loncih – da je jota resna stvar. A tudi polna presenečenj.

Vsak lonec ima svojo zgodbo, vsak kuhar svoj pogled, in vsaka jota – svojo dušo. Po urah mešanja, vonjav, previdnega dodajanja “še mal’ soli” in napornem ocenjevanju in razglaševanju zmagovalcev, smo stopili do tekmovalcev in jim postavili preprosto vprašanje:

Kaj je vaša skrivnost? Odgovori? Vse od znanstvenih razlag do preprostega: »Ma, samo domače sestavine pa gušt.« Spodaj sledi nekaj najokusnejših pričanj – brez filtrov, direkt izpod pokrovke.

Zmagovalec brez posebnosti – ali ravno zato?

Zmagovalna jota je nosila številko dve, izpod rok kuharja iz Celja in njegovega kolega, Na vprašanje, kaj je bilo pri njihovi joti tako posebnega, je bil odgovor skrajno skromen:

"Ni nič posebnega, vse iste sestavine. Krompir, zelje, slanina… Čas kuhanja približno dve urce." Ko smo vztrajali, če je morda kakšna posebna skrivnost, je kuhar le dodal:

"Krompir je bil posebej skuhan." Torej nič posebnega, a ravno to – popolna preprostost, brez pretiravanja – je očitno prepričalo žirijo.

Prvouvrščeni je poleg časti in širokih nasmehov domov odnesel tudi simbolni predmet, kuhalnico, v katero je vžgan spomin na dan, ko je preprosta jota brez velikih besed zasedla vrh. Zraven je prejel steklenico Metakse – za simbolično zalivanje kuharskega ponosa – ter darilno kartico v vrednosti dobrega kosila. Dovolj za novo žlico, nekaj slanine in morda tisto dodatno sestavino, ki bo prihodnje leto znova vodila proti zmagi.

Kuhar iz Nove Gorice – kuharska poetika z dušo

Na drugo mesto se je uvrstil kuhar iz Nove Gorice, ki nam je skuhal joto številka šest,– tiho samozavesten možak, ki je že z držo kazal, da ve, kaj počne. Njegova filozofija kuhanja je bila precej bolj poetična. »Za priti v finale, tle, na JotaFesti, moraš biti malo lump; original,

une, k kuhaš doma, ne grejo, je treba malo... a ne? ... krodegina in tku naprej...« mi je povedal z iskrenim nasmeškom in pogledom, kot da bi razkril družinsko skrivnost. Uporabil je klasične sestavine, je rekel – a zelo očitno z dušo in spoštovanjem do tradicije. »To je to. Klasika. Na vprašanje o času kuhanja je odgovoril brez pomisleka: »Eno urco pa pol, dej.« Jasno, odločno. Ne preveč, ne premalo – ravno prav za joto, ki je s svojo preprosto popolnostjo osvojila drugo mesto.

Drugo mesto je prineslo prav tako posebno orodje – z vžganim napisom, ki bo verjetno v kuhinji še dolgo mešalo prihodnje jote. Morda z malce več drznosti, morda z več nostalgije na letošnjo skorajšnjo zmago. V paketu so bile tudi tri kuhinjske krpe, pripravljene na vsakodnevne boje proti škrobu, brizgom in solznim očem ob čebuli. Zraven še usnjena drobižnica – idealna za kovance ali skrivne recepte. In na koncu še darilna kartica v vrednosti dveh solidnih pic ali ene družinske z veliko sira. Skromen, a simpatičen paket za tiste, ki znajo ceniti dober okus – tudi takrat, ko zmanjka le ščepec sreče.

Kuhar iz notranjske in njegova kraška panceta

Kuhar iz Cerknice in njegova soproga sta pripravila joto številka pet, ki je skupaj z dvema drugima tako zapletla žirijo v razpravo, da so bili potrebni dodatni grižljaji, dolgi pogledi in tiho kimanje – šele nato je ta domača klasika zasedla tretje mesto. Med pogovorom je kuhar ponosno povedal: "Posebnega ni bilo, sam kraška panceta.” “Aha, to naredi tisti gušt, smo se vsi strinjali" Žena je hitro dodala: "Pa domača čebula, domač česen...”. “Sej pravim, vse domače se pozna” je odvrnil kuhar. Z njima se je razvila tudi prava filozofska razprava o tem, kako lahko kuhaš eno uro in pol, dve, tri... “zelje ne moreš prekuhat”. Žena je dopolnila misel: “To je zato, ker je en sam ogenj. Če bi jih bilo več, bi bilo hitreje”. Z gotovostjo sta kuhala dve uri, mogoče tri – nihče ni točno vedel, ampak važno je, da se čuti srce. In tako kot sta govorila, je bila tudi njuna jota – topla, iskrena in domača.

Tretje mesto je prineslo nagrado, ki jo bo težko spregledati v domači kuhinji. Simpatičen spomin z vžganim napisom – dovolj preprost, da ostane vsakdanji, a ravno prav zmagovalen, da obudi ponos ob vsaki omaki. Ob njem so bile priložene štiri kuhinjske brisačke – za pare, madeže in morebitne razgrete razprave ob ponovnem kuhanju. Skromna, a elegantna je bila tudi darilna kartica v vrednosti enega tržnega obiska ali dveh zajemalk prihodnjega eksperimenta. In čeprav je šlo za tretje mesto, je bil paket popoln za tiste, ki vedo: dobro joto se vedno kuha z občutkom.

Kuhar iz Goriških brd in njegov recept kot iz knjige

Kuhar ki je kuhal joto pod številko sedem je recept razložil z neverjetno natančnostjo, kot bi šlo za kuharski seminar. Njegovo vodilo: “Jota iz enga lonca, to je recept.” Najprej prepražiš čebulo – »do tega, da skor razpade«, nato dodaš začimbe: paprika, sol, poper, malo naribanega korenčka in česen, da zadiši. Potem gre v lonec meso, sledi krompir, ki ga zaliješ toliko, da ga popije, in kuhaš, da se zmehča. Ko je krompir mehak, pride na vrsto zelje – ali pa repa. Vse skupaj se še enkrat zalije do želene gostote in kuha eno dobro uro. »To je to,« je rekel preprosto. Na vprašanje, koliko časa je vse skupaj kuhal, je odgovoril brez dvoma: »Dve urce! Pol še mal ohladiš – in to je to.« Na vprašanje o skrivni sestavini je brez zadržkov naštel: »Začimbe, timijan... rdeča paprika – dosti. Ena je bla taka, prav rdeča!« Njegova jota je bila pripravljena z občutkom, začinjena z odločnostjo in dokončana z nasmehom. Klasična, a narejena tako, da je vsak korak povedal svojo zgodbo.

Preveč okusna za zmago

Preveč okusna. Tako so rekli. Ne preveč slana, ne preveč kisla – preprosto preveč dobra. In prav zato je izpadla. Tako je povedal kuhar, ki je kuhal pod številko tri. »Ja, preveč okusno smo skuhali.« Začela se je vmešavati tudi ženska z iste ekipe. »Premočen okus.« In potem še on: »Ja, ja, preveč okusna.« Žirija je pojasnila, da je bila jota dejansko odlična, a so sami priznali, da bi morala biti bolj blaga, bolj bleda, z malce več vode. Jota številka 3 je bila torej žrtev lastnega uspeha. Sestavine? Klasične – krompir, malo ješprenja in prekajena panceta.

»Ta panceta je men glih najboljša,« je dodala prej omenjena. Kuhali smo približno dve uri. A težava je nastopila šele pozneje, ko je jed odležala – in sol ni več vedela, kje je meja: »Ja, je bla malo... s soljo smo pretiravali. Ko je odležala, je blo preveč... S soljo, soljo… soli je bilo malo preveč.«

 

Kuharica iz Mirna – gospodinjski eksperimentator z ekonom loncem

Za pravi znanstveni pristop je poskrbela kuharica z joto številka štiri. Njena jota je imela eno tistih sestavin, ki jo redko slišiš na tekmovanju – “Ričet pa korenje,” je rekla in se zasmejala. »Ja, vem, ni glih klasično, ampak ričet zgosti, pa ne rabiš podmeta. S tem ne obremeniš želodca – ni tiste moke pa prežgane masti, veš.« Pojasni, da je to stari recept njene none. »Od moževe none, pravzaprav!« In na vprašanje, če to lahko delimo naprej, je samo odvrnila: »Ja, lahk. V redu, hahaha.« Kuhala je v ekonom loncu – “Ne vem točn cajta, ker mam jaz lonc, k dela sam. Uni tefalov, k’ mu daš program, pa sam naredi.” Prizna, da je bilo hitro napram drugim: “Dvakrat po pol ure, to je blo to. Ostali pa dve, tri ure mešali, reveži.” Ampak ni šlo brez opozorila: “Moraš krompir prej skuhat, prej, kot daš zelje. Ker, če daš skup, krompir rata kisu, pa se ne skuha. Ne rata mehak. Kislo moraš dodat kasneje. To je kemija, res!” In čeprav je govorila čisto navadno, je vse skupaj zvenelo kot kuharsko predavanja s Primorske – polna izkušenj, nasmehov in potrjenih eksperimentov. »Lahko v ekonom loncu, ja, sam šele, ko je krompir razmahan!« Evo, par stavkov sva rekla – in marsikaj razjasnila.

Fižol, ki ni ceu, in krompir, ki se sam mal zdrobi

Jota številka ena je prišla iz obalno kraškega konca in bila taka, kot je treba: brez velikih skrivnosti, z občutkom in ščepcem zdrave previdnosti pred mastnim. »Klasične sestavine, malo pancete, ne dosti – ker ne maram, da je preveč masna,« je razložil kuhar. Raje manj kot preveč, tako da lahko poješ še en krožnik. Njegova filozofija je bila jasna: enim je bolj všeč mastna jota, drugim manj mastna – »jaz delam tako, kot doma, delam vedno enako.« Kuhali so približno dve uri in pol. Tehnologija ekonom lonca ni bila izkoriščena, čeprav bi šlo hitreje – »ampak mi nismo imeli zaprtga pokrova.« Vse je bilo bolj klasično: ekonom lonec, z odprtim pokrovom in počasnim, zvestim mešanjem. Poseben pristop pa je imel do fižola in krompirja. Fižol? »Mal ga zmečkam, ne dam ceuga noter – ni zmiksan, sam tku, da ni čist cel. Boljši je tku.« Krompir? Tudi malo poseben postopek. Najprej skuhaš, potem ga s kuhalnico malo razdrobiš, da niso vsi kosi enaki: »En pride večji, en manjši, pa mal ga zdrobim, da se razgubi.« Dodal je tudi prepraženo čebulo in malo pancete – »sam glih mal za okus, da ni preveč.« In za barvo? Seveda – »mal mlete paprike, tko dobi boljši izgled.« Njegova jota je bila preprosta, domača, in čisto po njegovem okusu: nič razkošnega, ampak prav narejena. In če fižol ni bil čisto cel, tudi zgodba ni – ampak je bila ravno prav zmečkana, da je šla lepo na žlico.

Zaključek

JotaFest ni zgolj tekmovanje. Je praznik tradicije, topline, okusa in humorja. Je dokaz, da lahko iz istih treh osnovnih sestavin nastane sedem povsem različnih jedi – in sedem vnetih debat, ki gredo vse od kraške pancete do pravilno zmečkanega fižola in kemične stabilnosti krompirja.

Čestitke vsem zmagovalcem – njihovim jotam se je uspelo prebiti skozi brbončice, papirje in pasjo presojo. A iskrena hvala tudi vsem ostalim: tistim, ki so kuhali s srcem, tistim, ki so

okušali z radovednostjo in tistim, ki so samo opazovali, pa so si vseeno obliznili ustnice.

Naslednje leto? Gremo znova. In če nas bodo spet pričakali z vonjem zelja, čebule in rdeče paprike v zraku – potem vemo, da smo na pravem mestu.

Marijan Honomihl